Prav ste prebrali, tudi takšen praznik oz. sabat je obstajal in na srečo ga ponekod še vedno praznujejo. Praznik, kjer se proslavi žetev pšenice in drugih žitaric. Ljudje se zberejo z namenom, da bi se božanstvom zahvalili za blaginjo. Lughnasadh – praznik žetve, kasneje se je za ta isti praznik uporabljalo tudi ime Lammas, ki je lažje izgovorljivo, zato bom v nadaljevanju tega prispevka uporabljala to poimenovanje.

Pomembno se mi zdi izpostaviti, kako so ljudje nekoč zelo spoštljivo pristopili do prve žetve. Po navadi se je praznovanje pričelo že dan prej, takoj po sončnem zahodu, 31. julija. Na vrhu najvišjega hriba so prižgali kres, s katerim so želeli odgnati negativne energije pridelkov. Okrog ognja so plesali in se veselili prve žetve, ki je nastopila dan kasneje, 1. avgusta.

Na jutro Lammasa so se ljudje zbrali v središču vasi in proti poljem se je odpravila svečana povorka, pospremljena s pesmimi, ki so slavile predvsem žetev.

Po prihodu na njive so blagoslovili polja in nato pričeli s prvo žetvijo. Najprej se je opravila lotil najstarejši član skupnosti. Prvi snop požete pšenice so shranili za kasnejši obred. Pšenico so poželi in zrnje zmleli v moko, iz katere so spekli praznični kruh, slamo pa uporabili za dekoracijo doma. Zelo poznane so tudi tako imenovane žitne lutke.

Žetev je pri naših prednikih vedno imela ritualno, ceremonialno in pa tudi magijsko noto. To lahko prepoznamo že po neštetih vražah povezanih s tem opravilom. Na primer: verjeli so, da če se je gazilo po žitu, bi lahko kasneje kruh splesnel. Prav tako so verjeli, da je moral ostri del srpa biti obrnjen proti polju, ko so se vračali s polj po žetvi, saj so s tem simbolično preganjali negativne sile (in vrane) s polja.

Verjeli so, da v vsaki žitni bilki biva duh in da žetev označuje smrt telesa te bilke, obenem pa dvig njenega duha.

Kot verjetno veste, žetev že dolgo časa žal ne poteka več na takšen način, kot sem ga predhodno opisala. Z opisom žetve, ki so se je posluževali v preteklosti, sem vam želela pokazati vzporednice, ki jih boste lahko uporabili zase ob tem prazniku.

To so dnevi žgočega sonca, poletja, ko so vrtovi polni pridelkov, skratka čas obilja in tudi dela.

V tem času leta žanjemo plodove semen, ki smo jih posejali, ob tem pa se moramo zavedati, da bo kmalu nastopil čas, ko se bo poletje začelo prevešati v jesen.

Na ta čas se je pomembno dobro pripraviti. Kolo leta se nikoli ne ustavlja, trenutno se premika v temnejši del leta, zato je potrebno izkoristiti ta čas, ko smo še vedno obrnjeni navzven, saj nas bo kmalu ponovno popeljalo v notranje popotovanje.

Ta praznik slavi žito in peka kruha je odlična dejavnost, ki nam pomaga prepoznati, koliko truda je potrebnega za njegovo pripravo. S tem lahko razumemo pomen, ki ga je imel kruh za naše prednike.

To je res odličen način povezovanja s spreminjajočimi se letnimi časi in s trenutnim položajem na kolesju leta.

Specite si štručko kruha, ki jo bomo potrebovali pri izvedbi rituala. Vanjo lahko vrežete simbol sonca, bogato jo lahko potresete s sončničnimi semeni. Sončnica je resnično dobra predstavnica tega praznika, zato s pridom uporabite njena semena, lahko pa si bogato okrasite vaš oltarček s šopkom teh čudovitih cvetlic.

Za izvedbo rituala boste potrebovali svečo, ki je lahko rumene, oranžne ali rdeče barve. Nekaj žitnega klasja, štručko kruha, ki ste jo tako prizadevno spekli ter list papirja in pisalo.

Barve sveče predstavljajo plamen poletja in tudi bližajoče se spremembe, ki nastopijo v jeseni. Žitno klasje predstavlja moč zemlje in potrebo po vnaprejšnjem planiranju.

Naj bo ta trenutek čas refleksije. Razmislite o svojem upanju in svojih strahovih. Oglejte si vse, kar ste dosegli v prvi polovici leta. Na list papirja lahko zapišete vse, kar ste manifestirali v tem času in papir položite na svoj oltar. Čas je, da žrtvujemo svoj zunanji jaz, se poslovimo od cikla zunanjega potovanja in se počasi pripravimo na cikel notranjega potovanja. To je pomemben blagoslov.

Prižgite svečo in v roke primete žitno klasje ter ga pridržite pred seboj. Med prsti pomanite žitno klasje in dovolite, da pade na vaš oltar. To predstavlja daritev Materi Zemlji. Kasneje lahko žitno klasje nesete tudi ven, na zemljo.

Odtrgajte kos kruha in medtem, ko uživate v njegovem okusu poskusite začutiti hvaležnost za vse dobro v vašem življenju. Del hvaležnosti namenite tudi Materi Zemlji, ki vedno znova daje rojstvo novim sadovom.

Po končanem ritualu si privoščite dolg sprehod in poskušajte vdihovati svež zrak z mislijo na žetev. Začutite toploto sonca in se ponovno povežite z nenehnim ciklom življenja, smrti in preporoda, ki se dogaja okoli nas. Pogumno zakorakajte bosi po travi, naberite si travniških rožic in bodite hvaležni za vse te trenutke.

Prijetno praznovanje Lammasa vam želim,
Tanja Maraž